Voda se ni spremenila. Mi smo se.

Plavanje je bilo nekoč nekaj, kar si preprosto znal, ker si s tem odraščal — ne iz tečaja, ampak iz tisočkratnega ležanja v vodi. Začutil si, kdaj ti dno izgine izpod nog; vedel si, kako mrzla voda izbije sapo iz pljuč, tisti trenutek šoka tik po skoku. Tovrstno znanje ne tiči v glavi, ampak v telesu.

To telo izgubljamo. Ne zato, ker bi postali bolj neumni, ampak zato, ker se je vsakdanje življenje odmaknilo od vode. Plavamo v zaprtem, v ogrevanem bazenu s črto na dnu in nekom, ki pazi. Čudovito za učenje plavanja. A to je nekaj povsem drugega kot mrzla mlaka z mehkim dnom in tokom, ki ga ne vidiš, da prihaja. Diploma pove, da lepo plavaš svoje dolžine; o divji vodi tam zunaj ne pove ničesar. In prav tu se zalomi z našim občutkom — z zavedanjem, da je zrcalno mirna mlaka lahko prav tako smrtonosna kot razburkano morje. Ta občutek zgradiš samo ob vodi sami, tja pa prihaja vse manj ljudi.

Pomislite na prizor, ki ga pozna vsak, ki je kdaj stal ob vodi daleč od doma. Tablica ob bregu, v jeziku, ki ga ne govoriš. Vidiš, da nekaj piše, čutiš, da je opozorilo. A kaj piše — kje postane globoko, kje vleče tok, kje se je že enkrat zgodilo — to ne prispe do tebe.

Tako je povsod voda, mimo katere hodijo ljudje, ki ne poznajo jezika tiste tablice. Popotniki, prišleki, ljudje, ki se nikoli niso naučili plavati, ker v njihovem življenju to nikoli ni bilo mogoče. Sebe smo prepričali, da smo opozorili, ker nekje visi neka tablica. A opozorilo je opozorilo šele takrat, ko prispe. In to ni očitek tistim, ki ga ne preberejo ali ne znajo plavati — nihče si tega ne izbere. Težava ni v človeku ob vodi, ampak v naši predstavi, da je ena tablica dovolj.

Spremenilo se je še nekaj, nekaj, čemur nobena tablica ni kos, a kar prepozna vsak, ki stoji ob vodi. Postali smo ljudje, za katere opozorilo ni konec pogovora, ampak začetek prepira. Recite komu, da je nevarno, in velika verjetnost je, da vam bo odvrnil, da bo že sam presodil. Jaz hočem, torej smem. Previdnost je postala predmet pogajanja, dober nasvet pa nekaj, čemur se ljudje z besedami izognejo.

Ne pravim, da je bilo nekoč vse boljše. Pravim pa tole: voda se ne pogaja nazaj. Ko gre kaj narobe, ne oglasi se. Kdor se utaplja, ne kriči, ne maha divje, gre potiho pod gladino — pogosto le za dolžino roke od ljudi, ki ničesar ne opazijo. Potrpežljiva je. In potem je naenkrat prepozno.

Povsod po svetu poznamo tiste kraje. Vodo, kjer plavanje pravzaprav ne bi smelo biti, a se kljub temu vsak topel dan tja zgrinjajo ljudje. Vemo za to in gledamo v drugo smer — dokler ne gre kaj narobe in se na glas sprašujemo, kako je do tega prišlo, čeprav smo globoko v sebi že vedeli.

Tu se zatakne, in to je pošten spopad. Na eni strani je svoboda: pravica, da sam izbiraš, da greš v vodo tako, kot so ljudje vedno hodili. Na drugi strani je nekaj preprostega: skrb drug za drugega, še posebej za tiste, ki nevarnosti ne znajo prebrati ali ne znajo plavati. Več oči ob vodi pomaga — a kje je meja? Kdaj je pazljivost skrb in kdaj je pokroviteljstvo? In koliko gledanja stran si smemo dovoliti, preden tega ne smemo več imenovati naključje?

Tu se namenoma ne postavljam na nobeno stran, in to ni mehkužnost. Pogovor obstane takoj, ko nekdo prehitro zakriči, kdo ima prav. Morda odgovor ni svoboda ali previdnost, ampak oboje hkrati. In morda se začne preprosto s tem, da na glas priznamo, da "saj bo že vse v redu" ni prepričanje, ampak stava.

Zato vprašanje polagam predenj vas. Puščamo ljudi na svobodi ali pazimo drug na drugega? Zaupamo, da bo vse v redu, ali zaustavimo nekoga, ki nevarnosti ne vidi prihajati? Ta pogovor moramo opraviti zdaj, ko je ob vodi mirno — ne šele tisti dan, ko nam bo voda odgovor že dala sama.

*Kaj menite vi — puščamo ljudem njihovo lastno izbiro ali strožje pazimo drug na drugega? To je natanko tisti pogovor, ki smo ga predolgo puščali ob strani.*