Bolj ko problem rešujemo s kopališči in objekti, lažje je pomisliti, da je varnost nekaj, kar je "urejeno". A voda se ne pogaja in ne gleda, ali je kraj lepo urejen. Lastna odgovornost — znati plavati, ostati trezen, držati svojega otroka — ostaja prva obramba.
Kjer gre kaj narobe, se problem le redko skriva v pomanjkanju kopališč; skriva se v sposobnostih in zavedanju. Na Nizozemskem, kjer delam, je to trenutno zelo pereče: plavalno izobraževanje je pod pritiskom in ni več samoumevno, da se vsak otrok nauči dobro plavati. Nizozemska pri tem ni osamljena — po vsej Evropi je mogoče najti podobne primere, od upadanja plavalnega izobraževanja do otrok, ki odraščajo brez plavalnih izkušenj, čeprav se slika po državah močno razlikuje. Tam je ozko grlo, ne v številu kopališč. Nobeno novo rekreacijsko jezero ne naredi otroka, ki ne zna plavati, bolj varnega.
Ne razumite me napak: nisem proti dobrim kopališčem — nasprotno, lepi in varni prostori za plavanje so dragoceni. A to je drugi korak, ne prvi. Če obrnemo vrstni red — najprej infrastruktura, šele nato človek — potem gradimo državo, polno objektov, ki se pravega problema sploh ne dotaknejo.
Energijo zato usmerimo tja, kjer prinese največ: naučiti se plavati, znati oceniti nevarnost in razumeti, da odprta voda nikoli ni samoumevno varna. Najprej vlagajte v ljudi, šele nato v kraje. To na vroč dan ni priljubljeno sporočilo — je pa sporočilo, ki rešuje življenja.
